Nekoč premožni Avstrijec je v igralnici v Kranjski Gori po lastnih navedbah zaigral več kot 1,2 milijona evrov. Zaradi zasvojenosti z igrami na srečo je izgubil premoženje, se zadolževal pri znancih in nazadnje tožil novogoriško družbo Hit. Čeprav je na sodišču sprva dvakrat izgubil, je sledil preobrat na avstrijskem vrhovnem sodišču. Po večletnem pravdanju sta se strani zdaj dogovorili za poravnavo v višini 75.000 evrov. Toda dogovor še ni dokončen, saj ga mora potrditi uprava slovenske igralniške družbe. Primer odpira tudi širše vprašanje: kdo nosi odgovornost, kadar človek zaradi zasvojenosti ne more več nadzorovati svojega igranja?
Zgodba avstrijskega državljana s Koroške, ki je dolga leta zahajal v igralnico Korona v Kranjski Gori, je dobila nepričakovan razplet. Moški, ki ga avstrijski mediji opisujejo kot akademsko izobraženega človeka, je zaradi igranja na igralnih avtomatih po lastnih navedbah izgubil več kot 1,2 milijona evrov. Ko je ostal brez premoženja, je proti družbi Hit iz Nove Gorice vložil tožbo in zahteval vračilo dela denarja.
Njegov zahtevek je temeljil na trditvi, da zaradi zasvojenosti z igrami na srečo v času igranja ni bil sposoben svobodno odločati o svojem ravnanju. Čeprav je razumel, da z igranjem izgublja denar, naj zaradi odvisnosti ne bi mogel ravnati v skladu s tem zavedanjem. Prav ta razlika je postala osrednje vprašanje dolgotrajnega sodnega spora, ki je nazadnje prišel celo pred avstrijsko vrhovno sodišče.
Po poročanju avstrijskega časnika Kleine Zeitung sta se strani prejšnji teden pred deželnim sodiščem v Celovcu dogovorili za pogojno poravnavo. Po njej bi Avstrijec prejel 75.000 evrov. Za človeka, ki trdi, da je v igralnici izgubil več kot milijon evrov, je to razmeroma majhen delež zatrjevanih izgub, vendar bi lahko pomenil konec večletnega sodnega postopka.
V igralnico prihajal tudi petkrat na mesec in igral do jutra
Podrobnosti o njegovem igranju razkrivajo sodni dokumenti avstrijskega vrhovnega sodišča. Iz njih je razvidno, da je igralnico v Kranjski Gori med letoma 2011 in 2017 obiskoval približno tridesetkrat na leto. V naslednjih letih se je njegova navada nadaljevala: leta 2018 je bilo zabeleženih 31 obiskov, leta 2019 jih je bilo 28, od začetka leta 2020 do 20. septembra pa še 33. To pomeni, da je v manj kot treh letih igralnico obiskal najmanj 92-krat.
V igralnici je pogosto preživel več ur zapored, predvsem ponoči med polnočjo in šesto uro zjutraj. Igral je izključno na igralnih avtomatih, kjer so se po njegovih besedah izgube hitro kopičile. Pred sodiščem je povedal, da je v posamezni uri izgubil tudi 1.150 evrov. Ker je takšnih noči preživel veliko, so se zneski skozi leta povzpeli do vrtoglavih številk.
Moški je po poročanju avstrijskih medijev sprva razpolagal s precejšnjim premoženjem, vendar ga je zaradi igranja postopoma izgubil. Prodajal je svoje imetje, pozneje pa si je začel denar izposojati pri znancih, da bi lahko nadaljeval igranje. Na koncu je ostal brez sredstev, ki jih je nekoč imel.
Posebej pomembno je, da so mu zaradi zasvojenosti že prepovedali igranje v avstrijskih igralnicah. Kljub temu je še naprej obiskoval igralnico na slovenski strani meje. Šele 21. septembra 2020 je tudi pri slovenskem upravljavcu uredil triletno samoprepoved igranja.
Ko je ostal brez premoženja, je tožil novogoriški Hit
Leta 2021 se je začel sodni spor z družbo Hit, ki upravlja igralnico Korona v Kranjski Gori. Avstrijec je zahteval vračilo dela izgub, nastalih med julijem 2018 in septembrom 2020. V postopku je vztrajal, da zaradi zasvojenosti v času igranja ni imel potrebne poslovne sposobnosti, zato naj bi bili posamezni igralni posli pravno sporni.
Njegov odvetnik Günther Clementschitsch iz Beljaka je poudarjal, da je treba pri presoji upoštevati dejanski vpliv zasvojenosti na človekovo sposobnost odločanja. Po njegovem stališču ni dovolj ugotoviti, ali je igralec razumel finančne posledice svojega ravnanja. Pomembno je tudi, ali je bil zaradi odvisnosti sposoben temu razumevanju prilagoditi svoje odločitve.
Družba Hit je zahtevku nasprotovala. V prejšnjem odzivu za N1 je poudarila, da je tožbeni zahtevek po njenem mnenju v celoti neutemeljen in da so bili podobni zahtevki v Sloveniji že obravnavani ter zavrnjeni. Ob tem je pojasnila, da sicer organizira avtobusne prevoze gostov iz pomembnih tujih trgov, vendar se omenjeni tožnik teh prevozov ni posluževal.
To je pomembna podrobnost, saj se v sodnih dokumentih pojavlja tudi vprašanje oglaševanja igralnice v Avstriji in organiziranih prevozov iz avstrijske Koroške. Toda iz tega ni mogoče sklepati, da je prav ta igralec uporabljal organizirane avtobusne prevoze. Hit je takšno navedbo izrecno zanikal.
Najprej dve zavrnitvi, nato nepričakovan preobrat
Avstrijec je na sodišču sprva doživel dva poraza. Deželno sodišče v Celovcu je njegov zahtevek zavrnilo oktobra 2025, višje deželno sodišče v Gradcu pa je odločitev potrdilo januarja 2026. Obe sodišči sta se ukvarjali predvsem z vprašanjem, katero pravo je treba uporabiti pri presoji poslovne sposobnosti avstrijskega državljana, ki je denar izgubljal v slovenski igralnici.
Po presoji nižjih sodišč naj po slovenskem pravu ne bi bili izpolnjeni pogoji za ugotovitev poslovne nesposobnosti. Slovenska pravna ureditev namreč pri presoji sposobnosti posameznika upošteva tudi njegovo razumevanje pomena in posledic ravnanja. Ker je moški razumel, da z igranjem izgublja denar, sta sodišči njegov zahtevek zavrnili.
Toda njegov odvetnik se s takšno odločitvijo ni sprijaznil in je vložil pravno sredstvo na avstrijsko vrhovno sodišče. To je 24. junija 2026 razveljavilo sodbi nižjih sodišč in zadevo vrnilo v ponovno odločanje.
Vrhovno sodišče pri tem ni odločilo, da mora Hit igralcu vrniti denar. Presodilo pa je, da je treba pravna in dejanska vprašanja podrobneje razjasniti, zlasti glede uporabe slovenskega prava in presoje igralčeve poslovne sposobnosti. S tem je odprlo pot novi obravnavi, ki je zdaj pripeljala do pogojne poravnave.
Zakaj je bilo vprašanje poslovne sposobnosti tako pomembno?
Primer je pravno posebej zanimiv, ker se dotika razlike med razumevanjem posledic in sposobnostjo ravnanja v skladu s tem razumevanjem. Človek se lahko zaveda, da mu določeno vedenje škoduje, vendar zaradi zasvojenosti težko ali sploh ne more nadzorovati svojega ravnanja.
Avstrijski državljan je trdil prav to. Ni zanikal, da je vedel, da z igranjem izgublja denar, temveč je zatrjeval, da zaradi zasvojenosti ni mogel prenehati. Njegov pravni zastopnik je zato vztrajal, da bi moralo sodišče presoditi, ali je bila njegova sposobnost odločanja v času posameznih iger tako prizadeta, da bi to lahko vplivalo na veljavnost pravnih poslov.
Ker je bila igralnica v Sloveniji, tožnik pa je živel v Avstriji, se je odprlo tudi vprašanje uporabe prava. Avstrijsko vrhovno sodišče je moralo presoditi, kako se v takšnem čezmejnem primeru uporabljajo pravila o poslovni sposobnosti in katera dejstva je treba še ugotoviti.
Odločitev vrhovnega sodišča zato ni pomenila splošnega pravila, da lahko vsak zasvojeni igralec zahteva vračilo izgub. Pomenila je, da je treba konkretni primer obravnavati ob upoštevanju vseh relevantnih pravnih okoliščin in da prejšnji sodbi nista bili zadostna podlaga za dokončno zavrnitev zahtevka.
Zahteval skoraj četrt milijona, Hit ponudil 33.000 evrov
Na ponovljeni obravnavi pred deželnim sodiščem v Celovcu sta strani vztrajali pri precej različnih zneskih. Avstrijec je zahteval 167.000 evrov osnovne odškodnine, skupaj z obrestmi in stroški postopka pa je njegov zahtevek dosegal skoraj 250.000 evrov. Po njegovih navedbah je bilo mogoče takšen znesek utemeljiti z razpoložljivimi evidencami igralnice.
Odvetnik družbe Hit Rudolf Vouk je na drugi strani ponudil največ 33.000 evrov. Po njegovih navedbah je bil to znesek, ki bi ga bilo mogoče potrditi na podlagi dokumentacije družbe. Med stranema je tako ostala velika razlika, zaradi katere je bilo nadaljevanje postopka sprva videti neizogibno.
Hitov pravni zastopnik je predlagal tudi vključitev slovenskega psihiatričnega izvedenca, ki bi ocenil igralčevo poslovno sposobnost v spornem obdobju. Tožnikov odvetnik je predlogu ostro nasprotoval, sodnica Sophie-Marléne Becker pa je opozorila na pomen odločitve avstrijskega vrhovnega sodišča in nakazala, da dodatnega slovenskega izvedenca ne namerava vključiti.
Po več razpravah in posvetovanjih sta se strani vendarle približali dogovoru. Namesto nadaljevanja dolgotrajnega sodnega postopka sta pristali na pogojno poravnavo v višini 75.000 evrov.
»Utrujen sem, nimam več moči. Končajmo to.«
Po poročanju avstrijskega časnika Kleine Zeitung je Avstrijec ob sprejetju dogovora povedal, da je od dolgotrajnega pravdanja izčrpan in da postopka ne želi več nadaljevati. Njegove besede kažejo, kako zahtevna je bila zanj večletna sodna bitka, ki je sledila izgubi premoženja.
Toda dogovor še ni dokončen. Predstavnik družbe Hit je namreč pojasnil, da mora poravnavo potrditi še uprava podjetja. Dokler te potrditve ni, ni mogoče govoriti o dokončno sklenjeni poravnavi ali že izplačani odškodnini.
Tudi sodnica je ob koncu obravnave predstavniku igralniške družbe po poročanju avstrijskega časnika nakazala, da si je s poravnavo verjetno prihranil precej nadaljnjih zapletov. Toda to ne pomeni, da je sodišče dokončno odločilo o odgovornosti družbe Hit.
Če bo uprava poravnavo potrdila, bo Avstrijec prejel 75.000 evrov, kar predstavlja približno 30 odstotkov prvotno zahtevanih 250.000 evrov. V primerjavi z več kot 1,2 milijona evrov, kolikor naj bi po lastnih navedbah skupno izgubil v igralnici, pa gre za manj kot desetino zatrjevanih izgub.
Kakšne obveznosti imajo slovenske igralnice do svojih gostov?
Primer odpira tudi širše vprašanje odgovornega prirejanja iger na srečo. V Sloveniji morajo igralnice delovati v skladu z zakonom o igrah na srečo in predpisi, ki urejajo varstvo igralcev ter preprečevanje škodljivih posledic čezmernega igranja.
Finančna uprava Republike Slovenije pojasnjuje, da morajo prireditelji igralce opozarjati na tveganja, zlasti na možnost zasvojenosti, ter jim zagotavljati informacije o odgovornem igranju in možnostih pomoči. Eden od pomembnih ukrepov je sistem samoprepovedi, s katerim lahko posameznik zahteva, da mu za določeno obdobje prepovejo sodelovanje pri igrah na srečo.
Samoprepoved lahko traja najmanj šest mesecev in največ tri leta, velja pa na celotnem območju Slovenije. Namenjena je prav ljudem, ki prepoznajo, da imajo težave z nadzorovanjem igranja in želijo preprečiti nadaljnje izgube.
Avstrijec iz obravnavanega primera je takšno samoprepoved v slovenski igralnici uredil septembra 2020. Toda do takrat je po lastnih navedbah že izgubil skoraj vse premoženje. Njegov primer zato odpira vprašanje, kako učinkoviti so preventivni ukrepi in kako zgodaj je mogoče prepoznati problematično igranje.
Ob tem je treba poudariti, da sam obstoj zasvojenosti še ne pomeni samodejne pravne odgovornosti igralnice za vse izgube posameznika. Vsak primer zahteva presojo konkretnih okoliščin, ravnanja igralca, ravnanja prireditelja in veljavnih pravnih pravil.
Ali bi lahko primer vplival tudi na druge podobne tožbe?
Odločitev avstrijskega vrhovnega sodišča je pomembna predvsem zaradi vprašanj, ki jih je odprla pri uporabi prava in presoji poslovne sposobnosti. Ker gre za čezmejni spor med avstrijskim državljanom in slovensko družbo, je primer zanimiv tudi z vidika evropskih pravil o pogodbenih razmerjih in pristojnosti sodišč.
Vendar iz dosedanjega poteka postopka ni mogoče sklepati, da bodo igralnice v prihodnje samodejno odgovarjale za izgube zasvojenih igralcev. Avstrijsko vrhovno sodišče ni izdalo dokončne odločitve o vračilu denarja, temveč je zahtevalo ponovno obravnavo. Morebitna poravnava pa bi bila rezultat dogovora med strankama, ne splošno veljavna sodna odločitev o odgovornosti vseh igralnic.
Družba Hit je v preteklosti poudarjala, da so bili podobni zahtevki v Sloveniji že zavrnjeni. To kaže, da je pravna presoja takšnih primerov zahtevna in da je lahko izid odvisen od konkretnih dejstev ter pravne ureditve, ki jo sodišče uporabi.
Za igralniško dejavnost je primer kljub temu opozorilo, kako pomembno je dosledno izvajanje ukrepov odgovornega igranja, skrbno vodenje evidenc in pravočasno prepoznavanje morebitnih težav pri gostih. Za igralce pa je opomin, da lahko zasvojenost povzroči finančne in osebne posledice, ki jih poznejši sodni postopki le stežka odpravijo.
Po izgubljenem milijonu mu ostaja le delček denarja
Zgodba Avstrijca, ki je leta preživljal noči pred igralnimi avtomati v Kranjski Gori, je pretresljiv primer posledic zasvojenosti z igrami na srečo. Po lastnih navedbah je izgubil več kot 1,2 milijona evrov, prodal premoženje in se zadolževal, da bi lahko nadaljeval igranje. Ko je končno zahteval prepoved vstopa v igralnico, je bilo njegovo finančno stanje že močno prizadeto.
Po večletni sodni bitki se mu zdaj obeta 75.000 evrov, vendar le, če bo pogojno poravnavo potrdila uprava družbe Hit. Tudi v tem primeru mu dogovor ne bo povrnil izgubljenega premoženja, lahko pa bi pomenil zaključek dolgotrajnega pravdanja.
Najpomembnejše vprašanje tega primera zato ni le, koliko denarja bo moral morebiti vrniti Hit. Še pomembnejše je, kako preprečiti, da bi ljudje zaradi zasvojenosti izgubili vse, preden sploh poiščejo pomoč. Avstrijec je v Kranjski Gori po lastnih besedah zaigral celo premoženje. Zdaj se po letih sodnih postopkov morda bliža konec njegove pravne bitke, posledice izgubljenih let in denarja pa bodo ostale.
