V 93. letu starosti je umrl Matjaž Kmecl, priznani slovenski literarni zgodovinar, slovenist, pisatelj, akademik in nekdanji politik. S svojim delom je več desetletij pomembno zaznamoval slovensko kulturo, raziskovanje književnosti in prizadevanja za položaj slovenskega jezika.
Bil je profesor in dekan ljubljanske Filozofske fakultete, vodil je republiški komite za kulturo, leta 1990 pa je bil izvoljen v petčlansko predsedstvo Republike Slovenije, ki je sodelovalo pri zgodovinskih odločitvah v času osamosvajanja.
Njegovo življenje je bilo prepleteno z literaturo, jezikom, politiko in tudi manj znano ljubeznijo do vrtnic.
Od učiteljske družine do enega najvidnejših slovenskih literarnih zgodovinarjev
Matjaž Kmecl se je rodil 23. februarja 1934 na Dobovcu pod Kumom, v učiteljski družini. Otroštvo in mladost sta ga zaznamovala z zanimanjem za slovenski jezik, književnost in izobraževanje, področja, ki jim je pozneje posvetil večino svojega poklicnega življenja. Leta 1953 je končal gimnazijo v Celju, nato pa študij nadaljeval na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani, kjer je leta 1959 diplomiral iz slovenskega in srbohrvaškega jezika ter književnosti.
Po opravljeni vojaški obveznosti se je leta 1960 zaposlil na ljubljanski Filozofski fakulteti kot asistent za zgodovino slovenske književnosti. Sledila je dolga akademska pot, med katero je postal docent, izredni in nato redni profesor slovenske literarne zgodovine. Leta 1970 je doktoriral z disertacijo Uvod v razlago sodobne slovenske novele, s katero se je posvetil raziskovanju pripovedne proze in njene literarne zgradbe.
Njegovo strokovno delo je bilo usmerjeno predvsem v razumevanje razvoja slovenske književnosti, njenih pripovednih oblik in povezav med literaturo ter širšimi družbenimi razmerami. Veljal je za raziskovalca, ki je znal zahtevna literarnoteoretska vprašanja približati tudi študentom in širšemu krogu bralcev. Med letoma 1977 in 1979 je opravljal funkcijo dekana Filozofske fakultete, kjer je sodeloval tudi pri razvoju študijskih programov in strokovnih dejavnosti.
Njegove knjige so zaznamovale generacije študentov in ljubiteljev književnosti
Kmecl je za seboj pustil obsežno znanstveno, strokovno in literarno delo. Med njegovimi pomembnejšimi knjigami so Novela v literarni teoriji, Od pridige do kriminalke, Mala literarna teorija, Razvoj slovenskega romana in Tisoč let slovenske literature. Posebej odmevna je bila Mala literarna teorija, ki je doživela več dopolnjenih izdaj in postala pomemben priročnik za razumevanje literarnih pojmov, zvrsti in oblik.
Veliko pozornosti je namenjal tudi posameznim slovenskim ustvarjalcem, med drugim Franu Levstiku. Njegove raziskave so pomagale osvetliti razvoj slovenskega romana, novele in drugih pripovednih oblik, pri čemer je književnost pogosto obravnaval v povezavi z zgodovino, jezikom in družbenimi spremembami.
Poleg znanstvenega pisanja se je ukvarjal z esejistiko, dramatiko in radijskimi igrami. Njegova dela so bila uprizorjena tudi v gledališčih, radijske igre pa so izvajali v različnih jezikih. Sodeloval je pri številnih uredniških projektih, med drugim pri revijah Problemi, Jezik in slovstvo ter Sodobnost, pomembno vlogo pa je imel tudi pri pripravi Enciklopedije Slovenije in različnih knjižnih zbirk.
Kmecl ni bil zgolj raziskovalec slovenske književnosti, temveč tudi njen dejavni soustvarjalec in zagovornik. S svojim strokovnim delom je prispeval k sodobnejšemu razumevanju slovenske literarne tradicije, hkrati pa se je zavzemal za dostopnost znanja in kakovostno poučevanje slovenskega jezika ter književnosti.
Odločen zagovornik slovenskega jezika
Pomemben del njegovega javnega delovanja je bilo prizadevanje za položaj slovenščine v izobraževanju, kulturi in javnem življenju. Leta 1980 je sodeloval pri ustanovitvi Jezikovnega razsodišča, ki je opozarjalo na rabo slovenskega jezika in njegov položaj v tedanji jugoslovanski družbi.
V obdobju, ko so se v Jugoslaviji pojavljale pobude za večje poenotenje izobraževalnih vsebin, je sodeloval tudi v razpravah in nasprotovanju tako imenovanim skupnim jedrom. Ta so sprožila številne pomisleke zaradi možnosti zmanjševanja pomena slovenskih kulturnih in zgodovinskih posebnosti v šolskih programih.
Njegovo delovanje je bilo del širših prizadevanj slovenskih kulturnikov, jezikoslovcev in intelektualcev za ohranjanje slovenske kulturne samobitnosti. Prav vprašanja jezika, književnosti in izobraževanja so v osemdesetih letih postajala vse pomembnejši del razprav o prihodnosti Slovenije.
Tudi pozneje je ostal povezan z razvojem šolstva. V devetdesetih letih je sodeloval pri prenovi pouka slovenščine in bil član Nacionalnega kurikularnega sveta. S tem je svoje strokovno znanje prenašal tudi na področje oblikovanja izobraževalnih vsebin in razvoja slovenskega šolskega sistema.
Kot kulturni minister je deloval v času velikih družbenih sprememb
V osemdesetih letih je Kmecl svojo akademsko in kulturno dejavnost povezal s političnim delovanjem. Med letoma 1982 in 1986 je bil član izvršnega sveta Socialistične republike Slovenije ter predsednik Republiškega komiteja za kulturo, organa, ki je imel v tedanjem sistemu podobno vlogo kot današnje ministrstvo za kulturo.
V tem obdobju je sodeloval pri oblikovanju kulturne politike in delovanju ustanov, ki so bile pomembne za slovensko književnost, gledališče, založništvo in umetniško ustvarjanje. Enciklopedija slovenske osamosvojitve poudarja, da je pri kulturnopolitičnem delovanju zagovarjal tudi liberalnejša stališča, čeprav je izhajal iz tedanjih političnih struktur.
Po letu 1982 je bil član Centralnega komiteja Zveze komunistov Slovenije, od leta 1986 pa tudi njegovega predsedstva. Deloval je v času, ko so se v Sloveniji krepile zahteve po demokratizaciji, političnih spremembah in večji samostojnosti znotraj Jugoslavije.
Njegova politična pot je tako potekala skozi dve zelo različni obdobji slovenske zgodovine: zadnja leta socialistične ureditve in prehod v večstrankarsko demokracijo ter samostojno državo.
Leta 1990 je postal član predsedstva, ki je sodelovalo pri osamosvojitvi Slovenije
Na prvih večstrankarskih volitvah leta 1990 je bil Matjaž Kmecl izvoljen v petčlansko predsedstvo Republike Slovenije. Poleg njega so bili člani predsednik Milan Kučan ter Ciril Zlobec, Ivan Oman in Dušan Plut. To je bil eden ključnih državnih organov v obdobju, ko je Slovenija sprejemala odločitve o svoji politični prihodnosti.
Predsedstvo je delovalo v času plebiscita o samostojnosti, razglasitve neodvisnosti in osamosvojitvene vojne leta 1991. Kmecl je kot njegov član sodeloval pri političnih procesih, ki so spremljali nastajanje samostojne države, in na tej funkciji ostal do konca leta 1992.
V predsedstvu so sedeli predstavniki različnih političnih in svetovnonazorskih usmeritev, kar je odražalo zahtevnost tedanjega političnega trenutka. Kljub razlikam so morali sodelovati pri vprašanjih, ki so bila odločilna za prihodnost Slovenije.
Kmecl je bil med podpisniki tako imenovane mirovniške deklaracije, ki je v obdobju osamosvajanja sprožila razprave o obrambni politiki in varnosti države. Njegovo politično delovanje je zato del širše zgodovine slovenskega prehoda v samostojnost, ki so ga spremljala tudi različna stališča o načinu zagotavljanja državne suverenosti.
Član Slovenske akademije znanosti in umetnosti ter prejemnik številnih priznanj
Po zaključku neposrednega političnega delovanja je Kmecl ostal pomemben del slovenskega akademskega in kulturnega prostora. Leta 1997 je bil izvoljen za izrednega člana Slovenske akademije znanosti in umetnosti, leta 2003 pa je postal njen redni član.
Med letoma 2002 in 2007 je opravljal tudi naloge tajnika razreda za filološke in literarne vede. Njegovo članstvo v akademiji je pomenilo priznanje za dolgoletno raziskovalno delo in prispevek k razvoju slovenske literarne vede.
Za svoje delo je prejel številna priznanja, med njimi zlati častni znak svobode Republike Slovenije, Pretnarjevo nagrado in naziv ambasador slovenske literature. S priznanji so počastili tako njegovo znanstveno ustvarjanje kot širše delovanje na področju slovenske kulture in družbe.
Naziv častnega občana so mu podelile tudi lokalne skupnosti, s katerimi je bil povezan. Med njimi so Velenje, Ljubljana in Trbovlje, kjer so prepoznali njegov prispevek k slovenski kulturi, znanosti in javnemu življenju.
Manj znana ljubezen: ustvarjal je tudi nove sorte vrtnic
Čeprav je bil javnosti najbolj znan kot literarni zgodovinar, akademik in politik, je imel Matjaž Kmecl tudi precej drugačno zanimanje. V prostem času se je ukvarjal z žlahtnjenjem vrtnic, pri čemer je združeval potrpežljivost, poznavanje rastlin in ustvarjalnost.
Med njegovimi dosežki na tem področju sta slovenski sorti vrtnic Prešeren in Trubar, ki že z imenoma izražata njegovo povezanost s slovensko kulturno dediščino. Izbira imen dveh pomembnih osebnosti slovenske zgodovine kaže, da je svojo ljubezen do jezika in književnosti ohranjal tudi zunaj akademskega okolja.
Žlahtnjenje vrtnic je zahtevno in dolgotrajno delo, saj lahko od prvega križanja do razvoja prepoznavne nove sorte mine več let. Potrebni so opazovanje, izbor primernih rastlin in vztrajnost, lastnosti, ki so zaznamovale tudi njegovo raziskovalno pot.
Ta manj znana plat njegovega življenja razkriva človeka s širokimi zanimanji, ki se ni omejeval zgolj na univerzitetno predavalnico, politične razprave in pisanje knjig.
Slovo človeka, ki je povezoval književnost, jezik in državo
Smrt Matjaža Kmecla pomeni slovo ene od osebnosti, katerih delovanje je segalo na več pomembnih področij slovenske družbe. Kot profesor je izobraževal generacije študentov, kot literarni zgodovinar raziskoval razvoj slovenske književnosti, kot kulturni politik sodeloval pri oblikovanju kulturne politike, kot član predsedstva pa pri političnih odločitvah v času nastajanja samostojne Slovenije.
Njegovo delo ostaja zapisano v številnih knjigah, strokovnih razpravah, uredniških projektih in dokumentih iz obdobja osamosvajanja. Posebno mesto ima tudi njegov prispevek k razpravam o položaju slovenskega jezika, ki so bile pomemben del slovenskega kulturnega in političnega razvoja v drugi polovici 20. stoletja.
Kmecl je pripadal generaciji intelektualcev, ki je svojo poklicno pot začela v povojni Jugoslaviji, doživela velike družbene in politične spremembe ter sodelovala pri oblikovanju samostojne Slovenije. Njegova življenjska zgodba zato odraža tudi del zgodovine države, ki jo je pomagal soustvarjati.
Matjaž Kmecl je umrl v 93. letu starosti. Za njim ostajajo obsežna literarnovedna zapuščina, pomemben prispevek k slovenskemu kulturnemu življenju in mesto v zgodovini slovenskega osamosvajanja.
Spletno uredništvo Naša Ljubljana
