V Sloveniji se je danes uradno začela vseslovenska kampanja Bodi za ponovno rabo, ki odpira ključno vprašanje sodobne družbe: kako preprečiti, da bi uporabni izdelki končali kot odpadki, in kako ponovno rabo iz izjeme spremeniti v sistemsko rešitev.
Pobudniki kampanje opozarjajo, da Slovenija, kljub dobro razvitemu sistemu ločevanja odpadkov, še vedno nima učinkovite infrastrukture za ponovno uporabo izdelkov, kar je še posebej izrazito pri tekstilu.
Tekstil: Rastoč okoljski problem v Sloveniji
V Sloveniji vsako leto zavržemo približno 24.000 ton oblačil, kar pomeni približno 12 kilogramov na prebivalca. Le tretjina tekstila se zbira ločeno, preostanek pa konča med mešanimi odpadki ali sežigalnicami. Slovenija je po deležu tekstila med odpadki druga najslabša država v Evropi. Kljub temu država še vedno nima lastnega sortirnega centra za tekstil, kar pomeni, da se večina zbranih oblačil izvaža v tujino, namesto da bi jih ponovno uporabili doma.
Delež lokalne ponovne uporabe tekstila v Sloveniji znaša zgolj 1,86 odstotka, medtem ko nekatere evropske države dosegajo tudi 13-odstotni delež. Cilj kampanje je vzpostaviti mrežo centrov ponovne rabe (CPR), dostopnih vsakemu prebivalcu v krogu 30 kilometrov, ter zmanjšati uničevanje uporabnih predmetov. Mojca Žganec Metelko, ustanoviteljica in direktorica podjetja KNOF, poudarja, da je ponovna raba nujnost v današnjem geopolitičnem kontekstu. Ponovna uporaba izdelkov zmanjšuje odvisnost od uvoza surovin, porabo energije in krepi odpornost družbe.
Finančne težave centrov ponovne rabe
Jedro problema je sistemsko podfinanciranje centrov ponovne rabe. Večina teh centrov deluje kot socialna podjetja, ki se financirajo iz kratkoročnih projektov, občinskih razpisov, donacij in lastne prodaje. Tak model ne omogoča dolgoročnega razvoja, stabilnih zaposlitev, niti širjenja infrastrukture. Dr. Marinka Vovk opozarja, da danes ni jasne zakonske obveznosti, ki bi komunalnim podjetjem nalagala sistemsko podporo ponovni rabi. Centri, ki imajo podporo občin ali komunalnih podjetij, delujejo stabilno, drugi pa so prepuščeni tržnim pogojem.
Primer Ljubljane jasno kaže sistemsko vrzel. Po rušitvi objekta na Povšetovi je CPU Reuse z ETRI-povezovalnico omogočil nadaljevanje zbiranja uporabnih izdelkov na novi lokaciji v Šentvidu, medtem ko priprava za ponovno uporabo in prodaja potekata drugje po Sloveniji. Jošt Derlik iz Knjižnice reči, Mojca Žganec Metelko in Marinka Vovk so predstavili kampanjo Bodi za ponovno rabo.
Predlogi za sistemsko podporo
Osrednji predlog kampanje je uvedba sistemske podpore centrom ponovne rabe v višini 0,35 evra mesečno na gospodinjstvo. Pobudniki poudarjajo, da to ne bi pomenilo dodatnega stroška za prebivalce, ampak prerazporeditev sredstev znotraj obstoječega sistema ravnanja z odpadki. Po predvidenem modelu bi sredstva nastajala iz prihrankov komunalnih podjetij zaradi sprememb v sistemu razširjene odgovornosti proizvajalcev (PRO). Tako bi lahko mesečno zbrali okoli 301.000 evrov, kar bi omogočilo stabilno delovanje od 70 do 100 centrov ponovne rabe po vsej Sloveniji.
Pobudniki poudarjajo, da obstoječe sheme večinoma financirajo zbiranje in obdelavo odpadkov, bistveno manj pa preprečevanje njihovega nastajanja in ponovno uporabo. Centri ponovne rabe poleg tekstila sprejemajo tudi pohištvo, električno opremo, igrače, knjige in gospodinjske izdelke, za katere sistemskih rešitev pogosto sploh ni.
Spodbujanje trajnostnih praks
Pomemben del pobude predstavljajo knjižnice reči, popravljalnice, izmenjevalnice in druge skupnostne prakse, ki ljudem omogočajo dostop do predmetov brez potrebe po nakupu novih izdelkov. Lenka Puh, ustanoviteljica skupine ETRI, opozarja, da Slovenija pogosto ostaja pri deklarativni podpori krožnemu gospodarstvu, medtem ko konkretni sistemski ukrepi zaostajajo. Po njenem mnenju bi morala država močneje podpreti socialno ekonomijo, zeleno javno naročanje in razvoj lokalnih praks ponovne rabe.
Sodelujoči na predstavitvi kampanje so opozorili tudi na problem neustreznega razumevanja ponovne uporabe v javnosti. Veliko ljudi še vedno enači reciklažo s ponovno rabo, čeprav gre za bistveno različna procesa. Medtem ko se pri reciklaži material razgradi in predela, ponovna uporaba ohranja največ vrednosti izdelka in zahteva najmanj energije.
Pobudniki verjamejo, da lahko Slovenija zaradi svoje velikosti, povezanosti skupnosti in znanja postane primer dobre prakse tudi širše v Evropi. A za to bodo po njihovem mnenju potrebni politična volja, sistemsko financiranje in širše družbeno razumevanje, da odpadki niso le okoljski problem, temveč tudi vprašanje razvoja, socialne pravičnosti in kakovosti življenja.
Zbrani podpisi kampanje, ki jih zbirajo še vse do konca septembra, bodo predani na ministrstvo za okolje, podnebje in energijo kot poziv k pripravi sistemskega zakona, ki bi ponovno rabo vključil med ključne stebre slovenskega krožnega gospodarstva.
