V svojem zadnjem dokumentarnem filmu Ples življenja režiser Siniša Gačić raziskuje kompleksno temo prostovoljnega končanja življenja pri neozdravljivih boleznih. V ospredje postavlja intimno zgodbo Alenke Čurin Janžekovič, ki že od otroštva trpi za neozdravljivo boleznijo, in njenega moža Marijana. Po skoraj štirih desetletjih skupne poti se soočata z neizogibnim koncem njunega skupnega življenja.
Film ne le obravnava etična vprašanja, temveč tudi razkriva osebne dileme in čustveno izčrpanost, ki spremljajo tako težke odločitve.
Intimna dvoedinost ob robu gozda
Dokumentarec, ki te dni potuje po Sloveniji, prikazuje življenje zakonskega para v hiši ob gozdu v Svetem Tomažu v Prlekiji. Marijan, poln energije pri svojih osemdesetih letih, in Alenka, ki je skoraj dve desetletji mlajša, sta živela v dvoedinosti, ki jo je zaznamovala njena bolezen. Alenka, ki je trpela za Morquievim sindromom, je zaradi neznosnih bolečin izbrala prostovoljno končanje življenja v Švici. Film skozi kamero Siniše Gačića razkriva njuno ljubezensko zgodbo, polno razumevanja in preizkušenj.
Sprejemanje težke odločitve
Režiser Gačić pravi, da je bilo snemanje tega filma zanj veliko več kot le strokovna naloga. “Sprva se je zdelo, da bo njuna ljubezen premagala vse izzive,” pravi Gačić. “A ko se je bližal dan Alenkinega odhoda, so se dvomi le še poglabljali. Alenka je morala sprejeti odločitev, da zapusti svojo ljubezen, medtem ko je Marijan moral svojo ljubezen izkazati tako, da ji je dovolil oditi.”
“Menim, da ima vsak pravico s svojim telesom početi, kar želi, zato bi osebi, ki je neozdravljivo bolna in ima hude bolečine, morali dopustiti samomor s pomočjo, kot je to urejeno v Švici,” dodaja Gačić.
Umetnost dokumentarnega pripovedovanja
Ples življenja ni prvi Gačićev dokumentarec, ki raziskuje intimne zgodbe. V preteklosti je režiral filme, kot so Odraščanje in Hči Camorre, kjer je raziskoval življenja posameznikov v težkih okoliščinah. Z Alenko sta se Gačić in njegova ekipa povezala po tem, ko je prebral njeno pismo v prilogi časopisa Delo, kjer je pozivala k uzakonitvi evtanazije.
Gačić se spominja, kako sta se z Alenko takoj začutila in začela dolg pogovor, ki je postavil temelje za snemanje filma. “Alenka je želela, da njen boj ne bi šel v pozabo, da bi njen trud služil kot opomin na pravico drugih do dostojne smrti,” pravi Gačić.
Čeprav je Gačić sprva načrtoval snemanje Alenkinega zadnjega dneva v Švici, se je odločil, da bo spoštoval željo para po zasebnosti. “Ko sem dal na tehtnico pomembnost filma in pomembnost zadnjih 48 ur, ki jih bosta preživela skupaj, se je tehtnica nagnila na stran življenja,” pravi Gačić.
Alenka je zadnji dan preživela v svojem domu, kjer je uživala v zadnjem zajtrku in zadnjič obula čevlje. Gačić se spominja, kako se je po njenem odhodu sesedel in kamera je še pol ure snemala, medtem ko je v mislih predeloval dogajanje.
O zapuščini in življenjskih naukih
Alenka je Gačiću in gledalcem pustila pomembno dediščino. Njen boj za pravico do dostojne smrti in njena sposobnost, da kljub bolečinam najde pozitivne trenutke, sta navdih za vse, ki se spopadajo z življenjskimi izzivi. “Alenka mi je pokazala, kako pomembno je, da se ne pritožujemo nad težavami, ampak živimo trenutek,” pravi Gačić.
Gačić je skozi svojo kariero spoznal, da se družbene spremembe začnejo pri posamezniku. “Midva kot posameznika ne moreva spremeniti kapitalizma, lahko pa se boriva proti njegovim deviacijam,” pravi Gačić, ki se je odrekel novinarstvu zaradi pomanjkanja zaupanja v ljudi in sistem.
Javna televizija kot steber družbe
Kljub izzivom, s katerimi se sooča javna televizija, Gačić poudarja njen pomen. “Javna televizija nudi vsebine, ki jih komercialne televizije ne,” pravi. RTV Slovenija ponuja umetniške, otroške, informativne in kulturne vsebine, ki so ključne za ohranjanje jezika in kulture.
V prihodnosti si Gačić želi ostati zvest intimnim zgodbam in raziskati, kako dokumentarni film približati širši publiki. Razmišlja o tem, kako bi lahko spremljal življenje vrhunskega športnika ali politika, če bi mu omogočili dostop v njihovo intimno sfero.
Podpis: Spletno uredništvo Naša Ljubljana
