Anja Bah Žibert, poslanka SDS, je izpostavila situacijo v azilnem domu na Viču, ki sproža številna vprašanja o ureditvi in odgovornosti. Po njenem pričevanju, se nekateri stanovalci azilnega doma ukvarjajo z igranjem na telefonih ali igro z žogo, medtem ko slovenski državljani čistijo njihove sobe.
Poslanka je izrazila ogorčenje nad dogajanjem, ki ga je označila kot resen sistemski zdrs. “V azilnem domu na Viču v Ljubljani nekateri stanovalci gledajo telefone, drugi pa se igrajo z žogo. Slovenci, torej domačini, pa so tisti, ki čistijo njihove sobe,” je povedala Bah Žibert. To po njenih besedah ni le manjša nepravilnost, temveč ključno vprašanje o redu, dostojanstvu dela in osebni odgovornosti. Težko je razumeti, zakaj bi bilo potrebno, da nekdo čisti za odraslimi osebami, ki so povsem sposobne pospraviti same za seboj.
Potreba po ureditvi odgovornosti
Bah Žibert je izrazila potrebo po sistemu, kjer bi tudi stanovalci azilnega doma aktivno sodelovali pri vzdrževanju prostora, v katerem živijo. Po njenem mnenju to ni kazen ali ponižanje, temveč običajno pravilo, ki velja v vsakdanjem življenju – doma, v šolah, službah in skupnostih: “Za seboj pospraviš, skupni prostor pa spoštuješ.” Odgovor, ki ga je prejela, jo je presenetil. “Ja, kakšen občutek pa bi potem imeli? Tega jim vendar ne moremo dati,” so ji dejali. To je po njenem mnenju bistvo problema – sistem, ki se boji od odraslih ljudi zahtevati osnovno sodelovanje, jim v resnici ne pomaga.
Dvojni standardi in njihova problematika
Solidarnost pomeni pomagati ljudem v stiski, jim zagotoviti varnost in dostojne pogoje. Ne pomeni pa, da se zdrava pamet opusti in domačinom nalaga delo, ki bi ga vsaj deloma lahko opravili tudi stanovalci. Če so sobe v azilnem domu resnično očiščene na tak način, bi morali pristojni organi pojasniti, kako so določene obveznosti stanovalcev, kdo opravlja čiščenje in zakaj sistem ne temelji na sodelovanju vseh. Javnost ima pravico vedeti, kako se upravlja z denarjem davkoplačevalcev – ali se financira urejen sistem ali pa udobje brez odgovornosti.
Poudariti je treba, da zahteva po skrbi za svojo sobo ni krutost, temveč minimum. Pravila, odgovornost in spoštovanje dela niso sovražnost do tujcev, temveč temelj normalnega sobivanja. Sistem, ki tega ne zna ali noče zahtevati, ne dela usluge nikomur.
