Petrol opozarja na nevzdržnost dviga minimalne plače, hkrati pa beleži zgodovinske dobičke in izplačuje rekordne dividende. Ob tem uprava napoveduje rezanje naložb v Sloveniji in celo selitev razvojnih funkcij v tujino, kar odpira vprašanje, ali gre res za stroškovni pritisk ali predvsem za pritisk na državo in zaposlene.
Rekordni rezultati in retorika ogroženosti
Predsednik uprave Petrola Sašo Berger je v zadnjih tednih večkrat opozoril na povečane stroške dela zaradi dviga minimalne plače. Njegove izjave so sovpadale z izredno sejo nadzornega sveta Petrola, ki ga vodi Vesna Južna, na kateri so razpravljali o posledicah tega ukrepa. Sporočilo javnosti je bilo jasno: dvig minimalne plače naj bi resno ogrožal poslovanje družbe.
Toda številke govorijo drugačno zgodbo. Petrol je v prvih devetih mesecih leta 2025 ustvaril skoraj 136 milijonov evrov čistega dobička, kar je deset odstotkov več kot v enakem obdobju leto prej. Gre za enega najboljših rezultatov v zgodovini družbe, ki je v zadnjih dveh letih svojim delničarjem izplačala več kot 170 milijonov evrov dividend.
Koliko v resnici stane dvig minimalne plače
Ob teh številkah se zastavlja ključno vprašanje: ali je dvig minimalne plače res tako velik finančni udarec, kot ga prikazuje uprava? V matični družbi Petrol je bilo leta 2024 zaposlenih 2.435 ljudi, skupni stroški dela pa so znašali približno 117 milijonov evrov. Ocenjuje se, da bi 16-odstotni dvig minimalne plače neposredno podjetje stal približno pol milijona evrov.
Tudi če upoštevamo širši učinek indeksacije plač, naj bi skupni dodatni stroški dela znašali manj kot pet milijonov evrov. To pomeni, da bi dvig minimalne plače Petrolu odnesel dobra dva odstotka načrtovanega dobička za leto 2026. V primerjavi z dividendami, izplačanimi delničarjem, gre za znesek, ki predstavlja približno 2,6 odstotka izplačil.
Te številke težko podpirajo tezo, da je poslovanje družbe zaradi dviga minimalne plače resno ogroženo.
Dividende pred zaposlenimi
Petrol že vrsto let sledi politiki visokih izplačil dividend, ki so razveseljevale predvsem največje lastnike. Med njimi so poleg države tudi podjetja v lasti Darija Južne, ki skupaj s soprogo Vesno Južno pomembno vpliva na upravljanje družbe. Prav v tem kontekstu dobijo opozorila o stroških dela dodatno težo.
Podjetje, ki zmore izplačati več kot 170 milijonov evrov dividend v dveh letih, težko prepričljivo trdi, da mu nekaj milijonov evrov za višje plače zaposlenih predstavlja eksistenčno grožnjo. Vprašanje zato ni, ali ima Petrol denar, temveč, kako se odloča o njegovi razporeditvi.
Grožnje z zmanjšanjem naložb in selitvami
Uprava Petrola je ob razpravi o minimalni plači napovedala tudi racionalizacijo poslovanja, zmanjšanje naložb v Sloveniji in celo možnost selitve nekaterih razvojnih funkcij na Hrvaško. Takšne napovedi delujejo predvsem kot pritisk na odločevalce, ne pa kot nujen poslovni ukrep.
Ironija je očitna. Na Hrvaškem se je minimalna plača leta 2025 zvišala za 130 evrov, kar je Petrolu povzročilo dodatnih 8,6 milijona evrov stroškov dela. Januarja 2026 so jo tam znova zvišali za osem odstotkov. Kljub temu podjetje tam ne govori o nevzdržnosti poslovanja ali selitvah, temveč prilagoditve očitno obvladuje brez večjih pretresov.
Dominanten položaj na trgu
Petrol posluje v okolju, kjer ima izjemno močan tržni položaj. Skupaj z Molom obvladuje približno 86 odstotkov bencinskih servisov v Sloveniji. Tudi ob reguliranih cenah pogonskih goriv, ki omejujejo marže na približno osem centov na liter, družba dosega rekordne dobičke, predvsem zaradi obsega prodaje in dodatnih dejavnosti.
Deregulacija marž, uvedena v času Janševe vlade, potrošnikom ni prinesla nižjih cen, je pa povečala dobičke naftnih trgovcev. Tudi to dejstvo relativizira trditve, da je poslovni model Petrola na robu vzdržnosti.
Primer Petrola razgalja širši problem slovenske razprave o plačah in dobičkih. Ko gre za izplačila delničarjem, rekordni rezultati niso težava. Ko gre za višje plače zaposlenih, pa se hitro pojavijo opozorila o nevzdržnosti, grožnje z rezanjem naložb in selitvami v tujino.
Vprašanje torej ni, ali Petrol zmore višje stroške dela. Vprašanje je, komu daje prednost. In dokler bodo zaposleni ob rekordnih dobičkih predstavljeni kot strošek, ne pa kot soustvarjalci uspeha, bodo takšne razprave ostajale predvsem orodje pritiska, ne pa iskren razmislek o vzdržnem razvoju podjetja.
Spletno uredništvo Naša Ljubljana
