Predsednik stranke Resni.ca in predsednik Državnega zbora Zoran Stevanović je v javnosti večkrat poudaril, da ga je od pridobitve doktorskega naziva ločilo praktično le še nekaj minut. Toda današnje preverjanje N1 kaže, da je zgodba precej bolj zapletena. Postopek za pridobitev doktorata ni bil zaključen, do zagovora doktorske disertacije pa ni prišlo. Kaj se je dejansko zgodilo in koliko je Stevanovića v resnici ločilo od naziva doktorja?
Zoran Stevanović je v zadnjih letih postal eden prepoznavnejših obrazov slovenske politike. Predsednik stranke Resni.ca, ki se bo potegovala za podporo volivcev tudi na državnozborskih volitvah, je ob svoji izobrazbi večkrat omenjal tudi doktorski študij.
Posebej zanimiva je njegova trditev, da ga je od doktorata ločilo zgolj nekaj minut. Takšna formulacija ustvarja precej jasen vtis: doktorsko delo je bilo končano, vsi postopki opravljeni, manjkala pa naj bi praktično samo še formalnost oziroma nekaj minut do zaključka zagovora.
N1 je danes preveril, kaj se je s Stevanovićevim doktoratom dejansko dogajalo. Ugotovitve kažejo, da pot do doktorskega naziva vendarle ni bila tako blizu konca, kot bi bilo mogoče razumeti iz njegovih besed.
»Pet minut« do doktorata?
Stevanović je svojo zgodbo o nedokončanem doktoratu predstavil tudi v pogovoru z novinarji. Pojasnjeval je, da je imel pripravljeno doktorsko disertacijo in da ga je od zaključka postopka ločilo zelo malo.
Toda pridobitev doktorata ni zgolj vprašanje tega, ali kandidat napiše besedilo doktorske disertacije. Doktorsko delo mora prestati predpisane akademske postopke, ocenjevanje in potrditve, postopek pa se zaključi z uspešnim javnim zagovorom.
Po današnjem preverjanju N1 Stevanović doktorske disertacije ni zagovarjal in doktorskega naziva ni pridobil.
Prav tu postane njegova formulacija o nekaj minutah pomembna. Čeprav je lahko kandidat osebno prepričan, da je bil zelo blizu zaključku, je akademsko gledano med pripravljeno disertacijo in podeljenim doktorskim nazivom še vedno več formalnih in vsebinskih korakov.
Doktorski študij je opravljal na Novi univerzi
Stevanović je doktorski študij opravljal na Fakulteti za državne in evropske študije Nove univerze. Njegovo raziskovalno področje je bilo povezano z varnostjo oziroma policijskim delom, kar je povezano tudi z njegovim poklicnim ozadjem.
Pred vstopom v politiko je bil namreč zaposlen v policiji, pozneje pa je postal kranjski mestni svetnik in eden najbolj izpostavljenih organizatorjev protestov v času epidemije covida-19. Stranka Resni.ca se je po teh protestih prebila med prepoznavnejše slovenske zunajparlamentarne politične stranke.
Prav zaradi njegovega vse bolj izpostavljenega političnega položaja so informacije o izobrazbi in akademskih nazivih predmet javnega interesa. Pri politikih namreč ni pomembno samo, kakšno izobrazbo imajo, temveč tudi, kako jo sami predstavljajo javnosti.
Disertacija ni isto kot doktorat
Pri tej zgodbi je pomembna razlika, ki se v javnih razpravah hitro izgubi.
Kandidat lahko opravi velik del doktorskega študija, pripravi raziskavo in napiše disertacijo, vendar doktor znanosti postane šele po uspešno zaključenem celotnem postopku in zagovoru doktorske disertacije.
Dokler tega ni, doktorskega naziva nima.
Zato vprašanje, ali je nekoga od doktorata ločilo pet minut, ni mogoče presojati samo po tem, koliko časa bi trajal še zadnji del morebitnega zagovora. Pomembno je, v kateri fazi uradnega postopka je bil kandidat in katere obveznosti so bile do takrat dejansko zaključene.
Današnje preverjanje N1 zato odpira predvsem vprašanje natančnosti Stevanovićevega javnega opisovanja svojega akademskega položaja.
Zakaj doktorata ni dokončal?
Stevanović je nedokončanje postopka povezoval z dogajanjem na fakulteti in okoliščinami, zaradi katerih do zaključka njegove doktorske poti ni prišlo. Njegova razlaga je torej, da ni šlo za to, da doktorskega dela ne bi bil sposoben dokončati, ampak za okoliščine, ki so preprečile zaključek postopka.
Toda to ne spreminja osnovnega dejstva: doktorski postopek ni bil uspešno zaključen in Stevanović nima doktorskega naziva.
To samo po sebi seveda ni nič spornega. Številni študenti začnejo doktorski študij in ga iz različnih razlogov ne dokončajo. Politično zanimiva postane zgodba šele zaradi načina, kako politik svojo akademsko pot predstavlja javnosti.
Ko »skoraj doktor« postane politično vprašanje
Izobrazba politika sama po sebi ne določa njegove politične uspešnosti ali sposobnosti. Za opravljanje številnih političnih funkcij doktorski naziv tudi ni pogoj. Zato pri Stevanovićevi zgodbi osrednje vprašanje ni, zakaj ni doktor, temveč ali je javnosti dovolj natančno predstavil, kako daleč je njegov doktorski postopek dejansko prišel.
Trditev, da nekoga od doktorata loči pet minut, namreč povprečen poslušalec težko razume drugače, kot da je bil celoten postopek praktično zaključen in je manjkal samo še zadnji, skoraj ceremonialni korak.
Če pa so pred zaključkom ostali še akademski postopki, ocenjevanje ali formalne potrditve, takšna predstavitev lahko ustvari drugačen vtis od dejanskega stanja.
Prav zato je preverjanje javnih navedb politikov pomembno ne glede na to, iz katere politične stranke prihajajo.
Dejstvo ostaja preprosto: doktorskega naziva nima
Okoliščine Stevanovićeve doktorske poti so lahko zapletene, njegova razlaga pa je pomemben del zgodbe. Toda končni rezultat je mogoče opisati precej preprosto: doktorskega postopka ni zaključil in doktorskega naziva nima.
To ne pomeni, da ni opravil dela doktorskega študija ali da ni pripravljal doktorske disertacije. Pomeni pa, da med opravljenim delom na doktoratu in pridobljenim doktoratom obstaja jasna meja.
Stevanovićeva trditev o »petih minutah« je zato predvsem zanimiv primer, kako lahko nekaj besed ustvari precej drugačen vtis od tistega, ki ga pokaže podrobnejši pregled akademskega postopka.
In prav tu je bistvo današnje zgodbe: problem ni v tem, da Zoran Stevanović nima doktorata. Doktorski naziv za politično delovanje ni potreben. Za javnost pa je pomembno, da lahko preveri, ali politiki svojo izobrazbo, dosežke in preteklost predstavljajo natančno – še posebej takrat, ko želijo od volivcev dobiti njihovo zaupanje.
Spletno uredništvo Naša Ljubljana
